Ko posameznik izve za diagnozo se v njem zvrti vrsto čutenj (šok, zamrznitev, preveč informacij, brez besed, jeza, bes, žalost, postavlja si vprašanje: zakaj ravno jaz?…). Spoprijemanje z boleznijo poteka v petih fazah.
Ob zdravnikovi seznanitvi, da imamo življenjsko nevarno bolezen, je vedno najprej ŠOK (lahko izzove panični napad ali otopelost). V fazi šoka je pomembno, da obolelemu povemo toliko, kolikor informacij je tisti trenutek zmožen prenesti. Terapevt mu v obdobju šoka pomaga s sprostitveno tehniko, omogoči varnost in podporo pri spoprijemanju z boleznijo.
Po šoku sledi ZANIKANJE, saj nikakor ne more sprejeti informacije o bolezni (sumi, da gre za zdravniško napako). Zanikanje je počasen in dolgotrajen proces in se nadaljuje v tretjo fazo – DEPRESIVNOST.
Gre za žalovanje za izgubljenim zdravjem in občutek nevrednosti življenja. Terapevt pomaga posamezniku pri osredotočenosti na tiste strani življenja, ki so ostale.
V naslednji fazi pride do JEZE in/ali AGRESIVNOSTI, sprejetje dejstva, da je bolezen resnična. Izraža se huda stiska. Terapevt pomaga obolelemu usmerjati vedenje k prilagojenim oblikam reagiranja. Njegovi družini pomaga, da razumejo od kje prihajajo ta čustva prihajajo, da mu lahko nudijo podporo.
Peta faza pri spoprijemanju z boleznijo je ZAČETEK REALIZACIJE, kjer terapevt obolelega spodbuja, da govori o občutkih v zvezi s svojo boleznijo. Ohranja spoštovanje in ohranjanje dejavnosti, ki so še mogoče. Izjemno pomembno je, da se bolnik vključi v podporne skupine, kjer lahko deli svoje stiske s posamezniki, ki so že prestali podobno izkušnjo.
Obravnava bolnika z življenjsko nevarno boleznijo je podobna kot pri osebah, ki so doživele travmo. Terapevt nudi podporo pri procesu spoprijemanja z boleznijo, saj ga spremlja vrtinec čutenj: šok, zanikanje, strah, jeza, krivda, globoka žalost. S psihoedukacijo terapevt razloži obolelemu in celotni družini vzrok, razvoj in posledice bolezni, poda osnovne informacije za lažjo kontrolo v družini, usmeri jih v skupine za samopomoč in ob vsem tem pomaga družinskim članom, da se učijo drug od drugega in skupaj rastejo.
S terapevtovo pomočjo se oboleli in njegova družina hitreje prilagodi na bolezen, saj se s tem spremenijo vloge v družini, spremeni se način življenja. Terapevt spodbuja povezanost družine in pomaga sprejeti dejstvo bolezni. Ob vsem tem pa usmerja pozornost v nov smisel in pomaga pri procesu žalovanja izgube zdravja. Bolezen povzroči tudi veliko vzporednih težav, kot so preobremenjenost, depresivnost, okrnjeni so socialni stiki, na preizkušnji so čustvena bližina in odnosi v družini, ki jih lahko učinkovito rešujejo s terapevtovo podporo.
