Kaj je zakonska in družinska terapija?
Je na znanstvenih dokazih utemeljen pristop, poleg ostalih psihoterapevtskih modalitet. Zakonski in družinski terapevt obravnava težave, ki jih imajo ljudje v medosebnih odnosih ter širše v socialni mreži. Terapevt vidi težavo posameznika v družini v povezavi z različnimi konteksti, v katerem živi (npr. kot partner v paru, kot družinski član…). Ta »kontekst« je pomemben za posameznikov psihični razvoj in čustveno počutje. Terapija nudi parom ali družinskim članom varen prostor za izražanje in raziskovanje težkih misli, čustev, globokih ran ter daje novo izkustvo.
Temeljni cilji zakonske in družinske terapije:
- Izboljšanje družinskega delovanja na različnih ravneh.
- Izboljšano medsebojno razumevanje in čustvena podpora med družinskimi člani.
- Razvoj veščin obvladovanja in strategij za reševanje težav v različnih življenjskih dilemah in situacijah.
- Izboljšanje interakcij med družinskimi člani, kakovost družinskih odnosov …
- Spodbujanje sposobnosti družinskih članov, da se medsebojno podpirajo.
- Preprečevanje nastanka nekaterih vrst psihopatologije posameznika ali nefunkcionalno delovanje družinskega sistema.
- Pomaga v kriznih obdobjih in pri razreševanju dolgoletnih ran v medosebnih odnosih.
Družina in partnerstvo sta odličen vir podpore ljudem, hkrati pa tudi vir stiske, nerazumevanja in bolečine. Zakonska in družinska terapija omogoča, da uporabijo notranje vire svojih moči, s katerimi podpirajo drug drugega. To je ključnega pomena pri prehajanju iz posameznih faz družinskega razvoja ali stresnih življenjskih dogodkih (npr. bolezen, nerazrešeni konflikti, ločitev, travma, smrt družinskega člana …).
Vsaka družinska ali partnerska stiska vpliva na odnose med družinskimi člani ali partnerjema in lahko okrni kakovostno delovanje. Prav tako pa tudi stiska posameznika vpliva na funkcionalno delovanje družine ali partnerstva.
